nedelja, 10. marec 2013
12:19 | 
Avtor
Župnjiski list |
PERGOLESIJEVA STABAT MATER,IN BRITTNOVA MISSA BREVIS,V IZVEDBI OBETAVNIH GLASBENIKOV
E. B. Britten: Missa brevis
G. B. Pergolesi: Stabat mater
Ženski komorni zbor ČarniCe
Komorni godalni orkester Mladi ljubljanski solisti
Sopran Mateja Praprotnik Blumauer
Alt Nuška Drašček Rojko
Orgle, orgelski pozitiv Klemen Karlin
Dirigent Stojan Kuret
25. 3. 2013 ob 19.30
Novo mesto, Stolnica sv. Nikolaja (Kapitelj)
26. 3. 2013 ob 19.30
Ljubljana, Cerkev sv. Jakoba (Gornji trg)
Znameniti deli enega osrednjih angleških skladateljev 20. stoletja in italijanskega baročnega skladatelja v izvedbi obetavnih slovenskih glasbenikov.
Ob 100. obletnici rojstva E. B. Brittna bomo lahko slišali pri nas redkeje izvajano Misso brevis, sodobno, minimalistično, nekonvencionalno kratko mašo za visoke glasove ob spremljavi orgel. Maši bo v kontrastu sopostavljena Pergolesijeva baročna mojstrovina Stabat mater, ena najlepših uglasbitev te srednjeveške sekvence za postni čas, ki je bila sprva zasnovana za sopran, alt, komorni godalni orkester in continuo – tokrat v manj znani, zborovski različici.
ČarniCe s tem koncertom vstopajo v jubilejno, 10. leto svojega delovanja.
O PROGRAMU
Misso brevis je Britten napisal za visoke glasove ob spremljavi orgel. Navdušili so ga nenavadno čisti in močni glasovi deškega zbora Westminstrske katedrale, kajti bil je navajen na mehkejši zvok, značilen za anglikansko zborovsko tradicijo. Vokalni del dopolnjuje zanimivo izpostavljena, skorajda solistično napisana orgelska spremljava.
Maša vsebuje 4 stavke (brez Creda, ki se je v uglasbitvah pogosto opuščal) in je namenjena tako liturgiji kot koncertnim izvedbam. Odločen začetek stavka Kyrie takoj predstavi značilno deklamacijsko linijo vsakega od treh glasov. Drzna in živahna Gloria v sedemosminskem taktu dopolnjuje v besedilu izraženo veselje. Fraze v Sanctusu oponašajo zvonove, medtem ko Benedictus kaže čisto nedolžnost skozi duet solov v kanonu. Agnus Dei se vrne v temačno vzdušje Kyria in ga še dodatno stopnjuje z basi v pedalih orgel, ki so kontrast ostrim disonancam v vokalih. Dinamično naraščanje iz pianissima v forte prepričljivo ponazarja človeško tesnobo in muke, dokler se ne izteče v zaključni decrescendo, skoraj šepetanje.
Pergolesijeva Stabat mater velja za eno temeljnih del t. i. stare glasbe in eno najlepših uglasbitev te srednjeveške sekvence za postni čas, ki govori o Marijinem trpljenju pod Kristusovim križem. Skladatelj jo je napisal tik pred smrtjo in jo, skupaj s prvo komično opero v zgodovini glasbe La serva padrone, štejemo med eno njegovih najboljših in najpopularnejših del. Sprva je bila zasnovana za sopran, alt, komorni godalni orkester in continuo. V skladu s tem smo jo tudi pri nas v zadnjem času večinoma slišali v izvedbi uglednih domačih in tujih solistov. Manj znano je dejstvo, da obstaja tudi različica, v kateri v določenih stavkih namesto solistov nastopa zbor – ta bo predstavljena tokrat.
Srednjeveška sekvenca za postni čas Stabat Mater, katere domnevni avtor je Jacopone da Todi, govori o sočustvovanju z žalostjo božje Matere ter o »sedmero mečih«, ki so ji po Simeonovi prerokbi presunili srce. V svoji zgodovini je doživela številne uglasbitve. Leta 1736, nedolgo zatem, ko je katoliška Cerkev 1727 uradno uvedla praznik sedmerih Marijinih žalosti, pa je nastala najslavnejša med njimi – kantata G. B. Pergolesija. Ta se je zgledoval po istoimenski Scarlattijevi skladbi in uporabil isto zasedbo: dva kastrata z majhnim godalnim orkestrom in continuom. Tercine besedila je uglasbil v kontrastnem zaporedju duetov in arij, v katerih prevladuje afekt žalosti in trpljenja. Kantato začenjajo violine, ki jim odgovarja vokalni duet, z verigo bolečih zadržkov nad pedalnim tonom, podobnih tonskih slikanj žalosti pa se poslužujejo tudi nadaljnji stavki, polni disonanc in kromatike. Pergolesi, ki je bil navsezadnje avtor opere La serva padrona, je tem stavkom dodal tudi nekaj arij skoraj lahkotnega značaja. Prav zaradi nenehne razpetosti med poloma svetlega in tragičnega je Stabat Mater kompleksno in še vedno priljubljeno delo.
O SODELUJOČIH
Ženski komorni zbor ČarniCe je eden redkih zborovskih sestavov pri nas, ki deluje projektno z različnimi dirigenti. Njihovo že desetletno poustvarjanje zaznamujejo koncerti in snemanja. Kar štirje od njihovih projektov so zaokroženi z izdajo zgoščenke: Gregorijanski koral – umetniško vodstvo prof. Tone Potočnik, Neodkriti biseri od Kogoja do danes ter Ljudske pesmi slovenskih pokrajin – dirigent Stojan Kuret, Romantika in 20. stoletje – dirigent Sebastjan Vrhovnik. Prav tako so bili odmevni projekti, ki so jih s Čarnicami izvedle dirigentke: Črnska duhovna in gospel glasba – zborovodkinja Tanja Benedik, sakralna glasba skozi čas Z Bogom v harmoniji in disharmoniji – zborovodkinja Željka Ulčnik Remic, ter lanski stilno raznovrsten program z inštrumentalno spremljavo harfe, rogov in orgel – dirigentka Martina Batič. Sodelovale so tudi z dirigentom Markom Hribernikom ter ameriškim glasbenikom Chrisom Eckmanom. Pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika so se leta 2010 prvič udeležile državnega tekmovanja Naša pesem v Mariboru in dosegle absolutno prvo mesto, zlato plaketo ter številna posebna priznanja. Pomemben del njihovega delovanja predstavlja izvajanje novitet, večkratno sodelovanje s Slovenskim komornim zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije ter snemanja za arhiv RTV Slovenija. V jubilejnem, 10. letu delovanja ČarniCe dirigentsko palico ponovno predajajo maestru Stojanu Kuretu.
Dirigent Stojan Kuret, rojen v Trstu, je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo, smer dirigiranje, in zaključil študij klavirja na Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, kjer od leta 1983 predava kot profesor. Kot gostujoči dirigent je uspešno sodeloval z različnimi orkestri. Kot predavatelj sodeluje na zborovskih seminarjih ter festivalih doma in v tujini in je reden član žirij na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. 10 let je bil umetniški vodja in dirigent APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Leta 2003 je vodil Slovenski projektni zbor, nekaj sezon je bil dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, dve sezoni tudi dirigent italijanskega mladinskega zbora Coro Giovanile Italiano. Je soustanovitelj, umetniški vodja in dirigent Vokalne akademije Ljubljana. Z APZ Tone Tomšič in z Vokalno akademijo Ljubljana je dosegel zavidljive mednarodne umetniške uspehe: pet velikih nagrad (Tours 1999, Varna 2001, Gorica 2001, Maribor 2002, Arezzo 2009), trikrat finale za veliko nagrado Evrope ter dve veliki nagradi Evrope – 2002 v Arezzu in 2010 v Varni. Leta 1984 je za izjemne dosežke na zborovskem področju prejel Gallusovo plaketo, leta 2000 plaketo mesta Ljubljane in leta 2002 zlato priznanje JSKD za ustvarjalno vodenje APZ-ja. Za uspešno in ustvarjalno delo z Vokalno akademijo Ljubljana je v Arezzu prejel prestižno nagrado Guidoneum award 2011. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2012.
Mateja Praprotnik Blumauer, sopran, se je začela učiti petje na nižji glasbeni šoli pri prof. Karlu Jeriču, nato je šolanje nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri prof. Editi Garčević Koželj in prof. Mateji Arnež Volčanšek ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Evi Novšak Houški. V tem obdobju je kot zboristka ali solistka sodelovala z več zbori (Komorni zbor De profundis, Komorni zbor Mysterium, Ženski pevski zbor Petrol, Pevski zbor Akademije za glasbo, Komorni zbor Akademije za glasbo, Komorni zbor RTV Slovenija, Operni zbor, Slovenski komorni zbor) ter se udeleževala tekmovanj TEMSIG. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi na seminarjih pri prof. Heleni Lazarski. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani zaključuje študij sakralne glasbe in študij petja pri prof. Matjažu Robavsu.
E. B. Britten: Missa brevis
G. B. Pergolesi: Stabat mater
Ženski komorni zbor ČarniCe
Komorni godalni orkester Mladi ljubljanski solisti
Sopran Mateja Praprotnik Blumauer
Alt Nuška Drašček Rojko
Orgle, orgelski pozitiv Klemen Karlin
Dirigent Stojan Kuret
25. 3. 2013 ob 19.30
Novo mesto, Stolnica sv. Nikolaja (Kapitelj)
26. 3. 2013 ob 19.30
Ljubljana, Cerkev sv. Jakoba (Gornji trg)
Znameniti deli enega osrednjih angleških skladateljev 20. stoletja in italijanskega baročnega skladatelja v izvedbi obetavnih slovenskih glasbenikov.
Ob 100. obletnici rojstva E. B. Brittna bomo lahko slišali pri nas redkeje izvajano Misso brevis, sodobno, minimalistično, nekonvencionalno kratko mašo za visoke glasove ob spremljavi orgel. Maši bo v kontrastu sopostavljena Pergolesijeva baročna mojstrovina Stabat mater, ena najlepših uglasbitev te srednjeveške sekvence za postni čas, ki je bila sprva zasnovana za sopran, alt, komorni godalni orkester in continuo – tokrat v manj znani, zborovski različici.
ČarniCe s tem koncertom vstopajo v jubilejno, 10. leto svojega delovanja.
O PROGRAMU
Misso brevis je Britten napisal za visoke glasove ob spremljavi orgel. Navdušili so ga nenavadno čisti in močni glasovi deškega zbora Westminstrske katedrale, kajti bil je navajen na mehkejši zvok, značilen za anglikansko zborovsko tradicijo. Vokalni del dopolnjuje zanimivo izpostavljena, skorajda solistično napisana orgelska spremljava.
Maša vsebuje 4 stavke (brez Creda, ki se je v uglasbitvah pogosto opuščal) in je namenjena tako liturgiji kot koncertnim izvedbam. Odločen začetek stavka Kyrie takoj predstavi značilno deklamacijsko linijo vsakega od treh glasov. Drzna in živahna Gloria v sedemosminskem taktu dopolnjuje v besedilu izraženo veselje. Fraze v Sanctusu oponašajo zvonove, medtem ko Benedictus kaže čisto nedolžnost skozi duet solov v kanonu. Agnus Dei se vrne v temačno vzdušje Kyria in ga še dodatno stopnjuje z basi v pedalih orgel, ki so kontrast ostrim disonancam v vokalih. Dinamično naraščanje iz pianissima v forte prepričljivo ponazarja človeško tesnobo in muke, dokler se ne izteče v zaključni decrescendo, skoraj šepetanje.
Pergolesijeva Stabat mater velja za eno temeljnih del t. i. stare glasbe in eno najlepših uglasbitev te srednjeveške sekvence za postni čas, ki govori o Marijinem trpljenju pod Kristusovim križem. Skladatelj jo je napisal tik pred smrtjo in jo, skupaj s prvo komično opero v zgodovini glasbe La serva padrone, štejemo med eno njegovih najboljših in najpopularnejših del. Sprva je bila zasnovana za sopran, alt, komorni godalni orkester in continuo. V skladu s tem smo jo tudi pri nas v zadnjem času večinoma slišali v izvedbi uglednih domačih in tujih solistov. Manj znano je dejstvo, da obstaja tudi različica, v kateri v določenih stavkih namesto solistov nastopa zbor – ta bo predstavljena tokrat.
Srednjeveška sekvenca za postni čas Stabat Mater, katere domnevni avtor je Jacopone da Todi, govori o sočustvovanju z žalostjo božje Matere ter o »sedmero mečih«, ki so ji po Simeonovi prerokbi presunili srce. V svoji zgodovini je doživela številne uglasbitve. Leta 1736, nedolgo zatem, ko je katoliška Cerkev 1727 uradno uvedla praznik sedmerih Marijinih žalosti, pa je nastala najslavnejša med njimi – kantata G. B. Pergolesija. Ta se je zgledoval po istoimenski Scarlattijevi skladbi in uporabil isto zasedbo: dva kastrata z majhnim godalnim orkestrom in continuom. Tercine besedila je uglasbil v kontrastnem zaporedju duetov in arij, v katerih prevladuje afekt žalosti in trpljenja. Kantato začenjajo violine, ki jim odgovarja vokalni duet, z verigo bolečih zadržkov nad pedalnim tonom, podobnih tonskih slikanj žalosti pa se poslužujejo tudi nadaljnji stavki, polni disonanc in kromatike. Pergolesi, ki je bil navsezadnje avtor opere La serva padrona, je tem stavkom dodal tudi nekaj arij skoraj lahkotnega značaja. Prav zaradi nenehne razpetosti med poloma svetlega in tragičnega je Stabat Mater kompleksno in še vedno priljubljeno delo.
O SODELUJOČIH
Ženski komorni zbor ČarniCe je eden redkih zborovskih sestavov pri nas, ki deluje projektno z različnimi dirigenti. Njihovo že desetletno poustvarjanje zaznamujejo koncerti in snemanja. Kar štirje od njihovih projektov so zaokroženi z izdajo zgoščenke: Gregorijanski koral – umetniško vodstvo prof. Tone Potočnik, Neodkriti biseri od Kogoja do danes ter Ljudske pesmi slovenskih pokrajin – dirigent Stojan Kuret, Romantika in 20. stoletje – dirigent Sebastjan Vrhovnik. Prav tako so bili odmevni projekti, ki so jih s Čarnicami izvedle dirigentke: Črnska duhovna in gospel glasba – zborovodkinja Tanja Benedik, sakralna glasba skozi čas Z Bogom v harmoniji in disharmoniji – zborovodkinja Željka Ulčnik Remic, ter lanski stilno raznovrsten program z inštrumentalno spremljavo harfe, rogov in orgel – dirigentka Martina Batič. Sodelovale so tudi z dirigentom Markom Hribernikom ter ameriškim glasbenikom Chrisom Eckmanom. Pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika so se leta 2010 prvič udeležile državnega tekmovanja Naša pesem v Mariboru in dosegle absolutno prvo mesto, zlato plaketo ter številna posebna priznanja. Pomemben del njihovega delovanja predstavlja izvajanje novitet, večkratno sodelovanje s Slovenskim komornim zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije ter snemanja za arhiv RTV Slovenija. V jubilejnem, 10. letu delovanja ČarniCe dirigentsko palico ponovno predajajo maestru Stojanu Kuretu.
Dirigent Stojan Kuret, rojen v Trstu, je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo, smer dirigiranje, in zaključil študij klavirja na Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, kjer od leta 1983 predava kot profesor. Kot gostujoči dirigent je uspešno sodeloval z različnimi orkestri. Kot predavatelj sodeluje na zborovskih seminarjih ter festivalih doma in v tujini in je reden član žirij na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. 10 let je bil umetniški vodja in dirigent APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Leta 2003 je vodil Slovenski projektni zbor, nekaj sezon je bil dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, dve sezoni tudi dirigent italijanskega mladinskega zbora Coro Giovanile Italiano. Je soustanovitelj, umetniški vodja in dirigent Vokalne akademije Ljubljana. Z APZ Tone Tomšič in z Vokalno akademijo Ljubljana je dosegel zavidljive mednarodne umetniške uspehe: pet velikih nagrad (Tours 1999, Varna 2001, Gorica 2001, Maribor 2002, Arezzo 2009), trikrat finale za veliko nagrado Evrope ter dve veliki nagradi Evrope – 2002 v Arezzu in 2010 v Varni. Leta 1984 je za izjemne dosežke na zborovskem področju prejel Gallusovo plaketo, leta 2000 plaketo mesta Ljubljane in leta 2002 zlato priznanje JSKD za ustvarjalno vodenje APZ-ja. Za uspešno in ustvarjalno delo z Vokalno akademijo Ljubljana je v Arezzu prejel prestižno nagrado Guidoneum award 2011. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2012.
Mateja Praprotnik Blumauer, sopran, se je začela učiti petje na nižji glasbeni šoli pri prof. Karlu Jeriču, nato je šolanje nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri prof. Editi Garčević Koželj in prof. Mateji Arnež Volčanšek ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Evi Novšak Houški. V tem obdobju je kot zboristka ali solistka sodelovala z več zbori (Komorni zbor De profundis, Komorni zbor Mysterium, Ženski pevski zbor Petrol, Pevski zbor Akademije za glasbo, Komorni zbor Akademije za glasbo, Komorni zbor RTV Slovenija, Operni zbor, Slovenski komorni zbor) ter se udeleževala tekmovanj TEMSIG. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi na seminarjih pri prof. Heleni Lazarski. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani zaključuje študij sakralne glasbe in študij petja pri prof. Matjažu Robavsu.
-- Lep pozdrav! Peter
Naročite se na ŽL
Objave
Komentarji