torek, 25. oktober 2011
09:37 | 
Avtor
Župnjiski list |
Slavko Krajnc, Ptuj
Zadnjih petdeset let smo priče dramatičnemu preobratu od pokopov k upepelitvam. Zdi se, da je to najprimernejši način pogreba, da ga je vredno spodbujati in da v sebi ne nosi nobenih negativnih verskih občutij. Po dolgih stoletjih nasprotovanja upepelitvi je večina Cerkva sprejela dano situacijo brez večjih razlag in napotkov duhovnikom in vernikom. Zato želijo biti naslednje misli le spodbuda k razmišljanju ob današnji situaciji in praksi pokopavanja naših pokojnih.
1 Praksa Cerkve
Zgodnjekrščanska tradicija je odobravala pokop v taki meri, da je do četrtega stoletja, ko je krščanstvo doseglo svoj vpliv na družbo, upepelitev povsem izginila. Skoraj dva tisoč let je bil pokop uveljavljen, razen manjših izjem, kot edini način pokopavanja kristjanov. In četudi govori Stara zaveza v mnogih odlomkih o tem, da smo iz zemlje in da se bomo spremenili v prah (prim. 1Mz 3,17; 18,27; Job 30,19; Iz 26,19; Ps 22,30; 103,14; 104,29; Prd 3,20; 12,7), je Cerkev pokopavala telesa pokojnih in pokop kristjana povezovala s položitvijo Jezusovega telesa v grob.
Kristusova smrt, pokop in vstajenje telesa je postalo zagotovilo za vsakega kristjana, da se bo enako izvršilo tudi v njegovem primeru. Prav zaradi tega je bila dolga stoletja krščanskemu svetu misel na upepelitev sicer poznana, vendar le kot praksa drugih kultur. In četudi je večina krščanskih Cerkva dovolila upepelitev (Rimskokatoliška - leta 1963), velja še danes za grško pravoslavno Cerkev, da je upepelitev neprimeren način ravnanja s telesom, še posebej, ker molimo v veroizpovedi »verujem v vstajenje mesa in večno življenje«.
2 Simbolično neskladje med pokopom telesa in pokopom pepela
Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dejanje našega telesa spremenitev v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti. Četudi pepel ni telo in telo ni pepel, ju izročamo zemlji v upanju na vstajenje »mesa in večno življenje«. Kljub temu pa gre med obredom pokopa telesa in obredom pokopa pepela za simbolično neskladje, saj so drže do pepela drugačne kot drže do telesa. Razlika je povezana z identiteto pokojnika. Pepel predstavlja manj osebno ali bolj oddaljeno identiteto pokojnika in ne vzbuja enakih čustev in odnosa kot mrtvo telo. Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo in grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih razsežnosti za jezik vstajenja. Zato tudi motiv smrti in vstajenja v perspektivi praznega groba kot tudi sveti krst v luči Kristusove smrti in vstajenja ter evharistija kot obhajanje velikonočne skrivnosti najdejo z upepelitvijo na simbolični ravni veliko neskladje ali celo nasprotje. Upepelitev je neke vrste končno in zaključno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen, manj zaključen, manj nasilen, milejši in bolj naraven.
Iz povedanega je razvidno, da ima človeško telo posebno mesto v krščanski misli. Zato so s telesi umrlih ravnali s spoštovanjem in to zaradi identificiranja z Jezusovim telesom in z upanjem na vstajenje.
Pri pokopu telesa je čas smrtnega procesa relativno dolg, ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki sočustvujejo s pokojnim. Pri upepelitvi pa je ta čas soočanja s smrtjo zelo kratek. V uri in pol telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj naravnega, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij).
3 Je razpršen pepel razpršen spomin?
Danes imamo na ljubljanskem in mariborskem pokopališču na voljo prostor, ki je namenjen raztrosu upepeljenega telesa pokojnika. Če je to sploh dopustno, nam more odgovoriti v analognem pomenu kanon 1184, ki govori o tem, da je treba odreči cerkveni pogreb le tistim, ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi pokojnik zahteval upepelitev za to, da bi poudaril svojo lastno nevero v posmrtno življenje. Podobno lahko rečemo za raztros. Kdor bi zahteval raztros, da bi poudaril popolno izničenje osebe (duše), temu ni dovoljen cerkveni pogreb. Vprašljiva je tudi želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati povezan s tistim, s komer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je navadno povsem odmišljeno upanje na življenje z Njim, ki je Življenje.
S primerom raztrosa je lahko povezana tudi želja po odpovedi spominu na pokojnika. Pokojnik, ki nima groba, ne »kliče« po spominu, po molitvi in srečanju ob grobu, ker ga ni. Tako lahko pride do hitrega pozabljanja in nerazmišljanja o posmrtnem življenju. Torej smemo povezati, da je razpršen pepel vabilo k razpršenemu spominu.
4 Je pogrebni obred za žive ali za mrtve?
Pogosto slišimo, da je pogrebni obred slovo od pokojnika in s tem obred za žive. To velja le delno, kajti pogrebni obred je sredstvo, s katerim je v našem čutenju pokojnik javno izročen novemu načinu bivanja. Četudi se je za pokojnika s smrtjo že začel nov bivanjski odnos do Boga, ga vendarle družina in ostali verniki šele s pogrebnim obredom postavijo v ta nov odnos do Boga in do vseh, ki ostanejo. Ker gre za slovo živih od pokojnega, je primer, da se govornik poistoveti s pokojnim in jim naroča poslednje želje, neprimeren in v nasprotju z obredom, ki je za mrtvega in hkrati za žive. V obredu lahko deluje le živi, ki se zahvaljuje, moli ter prosi za mrtvega in ne obratno.
V primeru upepelitve se pojavi še nova možnost ravnanja s pepelom, ki se zdi za mnoge pozitivno nagovorljiva, to je, da imajo žaro s pepelom pokojnega kar doma. Takšna odločitev je v okvirih krščanske teologije nesprejemljiva, saj gre za popolno privatizacijo in za tuzemeljsko osrediščenost identitete mrtvega. Na srečo današnja zakonodaja v Sloveniji še ne dovoljuje hranjenja žare doma.
Zadnjih petdeset let smo priče dramatičnemu preobratu od pokopov k upepelitvam. Zdi se, da je to najprimernejši način pogreba, da ga je vredno spodbujati in da v sebi ne nosi nobenih negativnih verskih občutij. Po dolgih stoletjih nasprotovanja upepelitvi je večina Cerkva sprejela dano situacijo brez večjih razlag in napotkov duhovnikom in vernikom. Zato želijo biti naslednje misli le spodbuda k razmišljanju ob današnji situaciji in praksi pokopavanja naših pokojnih.
1 Praksa Cerkve
Zgodnjekrščanska tradicija je odobravala pokop v taki meri, da je do četrtega stoletja, ko je krščanstvo doseglo svoj vpliv na družbo, upepelitev povsem izginila. Skoraj dva tisoč let je bil pokop uveljavljen, razen manjših izjem, kot edini način pokopavanja kristjanov. In četudi govori Stara zaveza v mnogih odlomkih o tem, da smo iz zemlje in da se bomo spremenili v prah (prim. 1Mz 3,17; 18,27; Job 30,19; Iz 26,19; Ps 22,30; 103,14; 104,29; Prd 3,20; 12,7), je Cerkev pokopavala telesa pokojnih in pokop kristjana povezovala s položitvijo Jezusovega telesa v grob.
Kristusova smrt, pokop in vstajenje telesa je postalo zagotovilo za vsakega kristjana, da se bo enako izvršilo tudi v njegovem primeru. Prav zaradi tega je bila dolga stoletja krščanskemu svetu misel na upepelitev sicer poznana, vendar le kot praksa drugih kultur. In četudi je večina krščanskih Cerkva dovolila upepelitev (Rimskokatoliška - leta 1963), velja še danes za grško pravoslavno Cerkev, da je upepelitev neprimeren način ravnanja s telesom, še posebej, ker molimo v veroizpovedi »verujem v vstajenje mesa in večno življenje«.
2 Simbolično neskladje med pokopom telesa in pokopom pepela
Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dejanje našega telesa spremenitev v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti. Četudi pepel ni telo in telo ni pepel, ju izročamo zemlji v upanju na vstajenje »mesa in večno življenje«. Kljub temu pa gre med obredom pokopa telesa in obredom pokopa pepela za simbolično neskladje, saj so drže do pepela drugačne kot drže do telesa. Razlika je povezana z identiteto pokojnika. Pepel predstavlja manj osebno ali bolj oddaljeno identiteto pokojnika in ne vzbuja enakih čustev in odnosa kot mrtvo telo. Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo in grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih razsežnosti za jezik vstajenja. Zato tudi motiv smrti in vstajenja v perspektivi praznega groba kot tudi sveti krst v luči Kristusove smrti in vstajenja ter evharistija kot obhajanje velikonočne skrivnosti najdejo z upepelitvijo na simbolični ravni veliko neskladje ali celo nasprotje. Upepelitev je neke vrste končno in zaključno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen, manj zaključen, manj nasilen, milejši in bolj naraven.
Iz povedanega je razvidno, da ima človeško telo posebno mesto v krščanski misli. Zato so s telesi umrlih ravnali s spoštovanjem in to zaradi identificiranja z Jezusovim telesom in z upanjem na vstajenje.
Pri pokopu telesa je čas smrtnega procesa relativno dolg, ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki sočustvujejo s pokojnim. Pri upepelitvi pa je ta čas soočanja s smrtjo zelo kratek. V uri in pol telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj naravnega, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij).
3 Je razpršen pepel razpršen spomin?
Danes imamo na ljubljanskem in mariborskem pokopališču na voljo prostor, ki je namenjen raztrosu upepeljenega telesa pokojnika. Če je to sploh dopustno, nam more odgovoriti v analognem pomenu kanon 1184, ki govori o tem, da je treba odreči cerkveni pogreb le tistim, ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi pokojnik zahteval upepelitev za to, da bi poudaril svojo lastno nevero v posmrtno življenje. Podobno lahko rečemo za raztros. Kdor bi zahteval raztros, da bi poudaril popolno izničenje osebe (duše), temu ni dovoljen cerkveni pogreb. Vprašljiva je tudi želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati povezan s tistim, s komer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je navadno povsem odmišljeno upanje na življenje z Njim, ki je Življenje.
S primerom raztrosa je lahko povezana tudi želja po odpovedi spominu na pokojnika. Pokojnik, ki nima groba, ne »kliče« po spominu, po molitvi in srečanju ob grobu, ker ga ni. Tako lahko pride do hitrega pozabljanja in nerazmišljanja o posmrtnem življenju. Torej smemo povezati, da je razpršen pepel vabilo k razpršenemu spominu.
4 Je pogrebni obred za žive ali za mrtve?
Pogosto slišimo, da je pogrebni obred slovo od pokojnika in s tem obred za žive. To velja le delno, kajti pogrebni obred je sredstvo, s katerim je v našem čutenju pokojnik javno izročen novemu načinu bivanja. Četudi se je za pokojnika s smrtjo že začel nov bivanjski odnos do Boga, ga vendarle družina in ostali verniki šele s pogrebnim obredom postavijo v ta nov odnos do Boga in do vseh, ki ostanejo. Ker gre za slovo živih od pokojnega, je primer, da se govornik poistoveti s pokojnim in jim naroča poslednje želje, neprimeren in v nasprotju z obredom, ki je za mrtvega in hkrati za žive. V obredu lahko deluje le živi, ki se zahvaljuje, moli ter prosi za mrtvega in ne obratno.
V primeru upepelitve se pojavi še nova možnost ravnanja s pepelom, ki se zdi za mnoge pozitivno nagovorljiva, to je, da imajo žaro s pepelom pokojnega kar doma. Takšna odločitev je v okvirih krščanske teologije nesprejemljiva, saj gre za popolno privatizacijo in za tuzemeljsko osrediščenost identitete mrtvega. Na srečo današnja zakonodaja v Sloveniji še ne dovoljuje hranjenja žare doma.
Naročite se na ŽL
Objave
Komentarji